V sodelovanju z agencijo Sonček je dvodnevna strokovna ekskurzija, 20. in 21. maja 2022, v celoti uspela. Zelo zanimiv strokovni in spremljevalni del programa, zelo dobra udeležba (49), lepo vreme in odlične predstavitve so prispevale k dobremu razpoloženju.
Prvi dan, 20. 5. 2022 Namenili smo ga ogledu gradbišč enega največjih projektov v državi Drugi tir Divača Koper (2TDK).
Vodja projekta 2TDK, kolega Marjan Zaletelj, nam je predstavil nekaj gradbišč na terenu: Viadukt Glinščica, del trase drugega tira, deponijski prostor odvečnih izkopov in predor T8. Viadukt Glinščica je škatlaste oblike, z enostransko konzolo, dolg je 215 m, grajen v izjemno težko dostopnem terenu za zunanje in notranje transporte velikih količin materialov. Na primer, vgrajenega je 10000 m3 betona. Na gradbišču Dekani smo se razdelili v dve skupini, da smo si lahko ogledali potek gradnje predora T8 in prezentacijo celotnega projekta.
Drugi tir poteka po izjemno zahtevnem in občutljivem kraškem terenu. Pri projektiranju, izvedbi in eksploataciji objektov je treba v največji možni meri, poleg tehnično tehnoloških zahtev , upoštevati tudi okoljevarstveni vidik.
Trasa je enotirna, elektrificirana, dolga 27,1 km, največji vzdolžni naklon je 17 promilov. Predvidena je hitrost do 160 km/uro. Na trasi je sedem predorov v skupni dolžini 20,5 km, najdaljši je dolg 6714 m. Tri viadukti: Glinščica 215 m, Gabrovica 414 m in Vinjan 630 m, tvorijo še 1269 m trase.
V popoldanskih urah smo si ogledali znamenitosti Trsta in se napotili v Hotel BELLARIVA Lido di Jesolo. Ves čas nas je spremljalo sonce. Nekateri so si pred večerjo privoščili kopanje v morju.
Drugi dan, 21. 5. 2022
Jutranja vožnja proti mestu Treviso. Ogled znamenitosti v središču mesta, nato nadaljevanje do jezu Vajont, ki se nahaja v severnem delu Italije v dolini reke Vajont pod goro Monte Toc. Jez je še en mega projekt. Visok je 262 m, v času gradnje največji projekt v Italiji, menda tudi na svetu. Zgrajen je bil leta 1961. Zaradi tragedije, ki se je zgodila, 9. oktobra 1963, je danes le spomenik, ki opozarja na nujnost interdisciplinarnega pristopa pri umeščanju in graditvi tako zahtevnih inženirskih objektov.
Jez je mogočen in stoji. Za jezom ni vode, pač pa na milijone kubikov hribine, ki je takrat zdrsnila v poln jez vode. Ogromna količina vode in mulja je pljusknila preko jezu in v dolini zasula celo naselje Longarone. Gradnja je trajala nekaj let, v 7 minutah pa je učinek zdrsa dela gore Toc, nad jezom, povzročil skoraj 2000 človeških žrtev in ogromno škodo.
Pod vodstvom turističnega vodnika, smo se seznanili z nekaterimi podatki med gradnjo in po njej. Današnje stanje objekta in okolice smo si tudi ogledali. Med nami je bil tudi naš član kolega Milan Zorko, ki si je leta 1959, kot študent, gradbišče ogledal. Pozneje, leta 1969, po nesreči, ko so bile posledice nesreče bolj vidne, si je stanje jezu in okolice ponovno ogledal. Tokrat je del tega predstavil tudi nam. Povedal je nekaj o takratnem gradbišču, vidno pretresen pa tudi o videnem stanju po nesreči.
V nadaljevanju objavljamo nekaj fotografij, ki jih je posnel kolega Gorazd Tomljanovič.
